Novo leto, Alja se pa stara. November 8, 2008
Posted by alja in : Skavti so zakon , 1 comment so farNo, pod temle naslovom že vidim najmanj 10 ljudi, ki zavijajo z očmi. Ja, detece, kaj se staraš, saj si si komaj obrisala mleko z ust. Ok, mogoče sem res za koga še mlada in tudi sama mislim, da življenja pravzaprav res še nisem dosti izkusila. Ampak v bistvu ni bilo bistvo tegale naslova razpredanje o starosti in tem, da imamo vsi eno leto več. Namenila sem se pisati o nečem popolnoma drugem.
Ja, začelo se je novo skavtsko leto 
. In vsaj z moje strani sem slovesni začetek že hudo neučakano pričakovala. Sploh zato, ker sem novo leto začela z drugačno vlogo pri skavtih, kot sem jo imela do sedaj, ampak o tem kasneje. Letos je bilo leto velikih sprememb, tako pri skavtih kot izven njih. Uradno sem postala dijakinja na gimnaziji, in res je bil super občutek prvič stopiti skozi tista velika vrata. Drugi občutek pa je bil malo drugačen, saj sem ga pridobila predvsem v naslednjih dneh. Zavedla sem se, da sem kar naenkrat med najmlajšimi na šoli in da se me bo očitno celo leto držal vzdevek “fazanka”. Ok, pravijo, da perje izpade ob prvem cveku v drugem letniku. Daleč je še do tja.
Torej, začelo se je novo skavtsko leto, in glej ga zlomka. Katastrofa! Mene ni bilo tam. Ja, šolske obveznosti so me zadržale na Gorenjskem, kjer smo se imeli sicer super fino, ampak začetek leta pri skavtih je pa vendarle poseben žur. Ampak lahko vam povem, da sem od takrat že vse nadoknadila, spoznala že vse novince v četi, tako da mi ni bilo dolgčas.
V ponedeljek, 20. oktobra 2008, pa je imela Barjanska četa v tem skavtskem letu prvo srečanje. Delali smo marsikaj, vendar smo takoj na začetku dvignili zastave. To se mi je prvič zgodilo tako zgodaj v skavtskem letu, in sicer me je doletela čast, da sem skupaj z Manco in Maticem dvigovala zastavo. In res lahko rečem, da je bil vsaj zame zelo slovesen dogodek, sploh zato, ker je bil čisto poseben začetek. Najprej pa se je od nas kot Barjanske čete poslovil naš Peter Čepon, bolj znan pod vzdevkom Pečon. On je bil in je še zelo pomemben za našo četo, saj je bil v njenem vodstvu kar dolga tri leta. Z njim smo doživeli marsikaj, on pa si bo verjetno najbolj zapomnil potep vodnikov, ko mu je Barby spesnila pesem, ki je še sedaj ena najbolj priljubljenih. Dobili pa smo tudi njegovo zamenjavo, Mlinarja. Petra Mlinarja. Njega bo treba še preizkusit, sicer pa že vemo, da bodo letos finace na varnem, ker je pač Peter nekako zaljubljen v številke.
Po že standardni igrici, značilni za naša četna srečanja, torej po Roverčku, smo imeli igrice za spoznavanje in ena je bila”uvožena” iz TZVja. Ja, letos imamo v četi ogromno novincev in eno samo novinko, tako da sem si predvsem zapomnila le njeno ime. Ime ji je Tina, in kar sumila sem, da ne bo postala Kuna. Intuicija se ni zmotila.
No, in ko je postalo že pošteno hladno in temno, so voditelji sklicali slovesni zbor okoli sveč in bakel. Začela se je slovesnost imenovanja vodnikov. Simon in Janko sta postala in ostala vodnika Buldogov in Risov, Matic je novopečeni “šef” Komarjev, Manca je prevzela svoje Srnice, Kune pa po novem kroti…… Alja. Ali po domače povedano, jaz. Izpolnila se mi je ogromna želja, ki je v meni tlela že od vstopa v četo, ko sem občudovala pri vodenju Uršo in kasneje Karolino. Bolj resno pa sem o tem razmišljala na TZVju in po njem. In resnično moram reči, da se z vsem srcem zahvaljujem Bogu, da mi je naklonil to veliko priložnost in odgovornost. In vem, da se bom potrudila po svojih najboljših močeh, da bo letos vod super in da se bomo imele fino. Da bomo Kune, kot smo vedno bile. Živahne, razigrane, glasne, samosvoje. Take kot smo, brez pretvarjanja.
Od tistega pondeljka sem kar nekaj časa lebdela v milnem mehurčku, ki se ni mogel razpočiti. Ko pa sem opazila nasmehe na obrazih prijateljev in prijateljic, ko so izvedeli za mojo novo funkcijo pri skavtih, se je moje razpoloženje le še izboljšalo. Sami veste, kdo ste, in res vam hvala za vero vame, da mi bo uspelo, da bom zmogla.
Sicer pa sem kmalu doumela, da pomeni biti vodnica veliko večje posvečanje skavtom, kot sem to počela do sedaj. In ja, večinoma v skavtski sobi preživim po 4 ure na teden, kar je še enkrat več kot do sedaj.
Ampak se pa splača. Tanartabolš se maš, ko si vodnik, je nekoč izjavila neka skavtinja. In strinjam se.
TZV za vse. Avgust 22, 2008
Posted by alja in : Skavti so zakon , 3024commentsKot sem nekoč že omenila, sem skavtinja. Skavtinja v ZSKKS (združenju slovenskih katoliških skavtinj in skavtov). In tega se ne sramujem. Moj najljubši steg je Brezovica 1. Le zakaj? 
Je pač steg, v katerem sem začela skavtstvo in ga bom nadaljevala, dokler bo Bog dal. Sem ena od članic Barjanske čete in naš vod je eden od dveh dekliških v četi. Letos je bila moja dosedanja vodnica zadnje leto v četi in zato je vrsta za vodnico drugo leto prišla na še dve moji sestri skavtinji in name. Katera od nas bo vodila vod drugo leto? Nevemo še.
Ker pa četa hoče, da bo vodnica vsaj malo izšolana, so nas vse tri poslali letos na TZV. Tečaj za vodnike ali krajše TZV vedno poteka po zaključku skavtskega leta in po taborih, ki jih imajo čete vsaka zase. Letos so potekali trije TZV-ji in to na treh različnih lokacijah in ne vsi ob istem času. Jaz sem bila sprejeta na drugi tečaj, ostali dve moji soskavtinji pa na tretjega. Seveda pa iz našega stega nisem bila edina udeleženka na drugem TZV-ju. Moji malenkosti sta se pridružila še eden od bodočih vodnikov iz fantovskih vodov in bodoča vodnica drugega dekliškega voda v Barjanski četi.
Naš tečaj je potekal od 9. - 15. avgusta v Šmihelu nad Mozirjem. In moram reči, da je bil to tabor na najlepši lokaciji, odkar hodim k skavtom. Če bi si tam postavila ubogo kolibo, bi ta dosegla ceno neke dobro zidane hiše v predmestju Ljubljane. Zakaj? Zaradi razgleda. Najlepši trenutek dneva je bil, ko sem stopila iz šotora še dobesedno napol v snu in zagledala tisti razgled na dolino. Tam bi lahko stala pol življenja, če me ne bi moji vrli voditelji poklicali na jutranjo telovadbo. Saj razumem, da je jutranja telovadba lahko koristna, ampak ob sedmih zjutraj pač možgani zavračajo vse možne oblike premikanja ubogega telesa. Zato je treba iti bolj počasi. Ampak celo kar se telovadbe tiče, je le ta presegla samo sebe. Bila je čisto po mojem okusu. Počasna in seveda najpomembnjše, bila je brez teka. Tek pa je nekaj kar zjutraj tako sovražim, kot sovražim pospravljanje svoje sobe na ukaz. Torej zelo.
Spet sem zaplavala u čudne vode in se ne držim načrta pisanja. Torej, ko sem prišla iz Jamboreeja in se zavedla, da do TZV-ja pravzaprav ni tako daleč, se mi naenkrat ni več dalo iti na TZV. Ko se sedaj ozrem nazaj, mi ni jasno kaj mi je bilo. Ampak bilo je resnično prvič, da bi bila v enem poletju na dveh skavtskih taborih, in nekako sem imela za eno leto spoznavanja ljudi čez glavo zadosti. Ampak sedaj sem grozno hvaležna, da me je pismo voditeljev TZV-ja vsak dan, ko sem prišla v svojo sobo in ga pogledala, spomnilo, da so skavti ne glede na vse velik del mojega življena in da moram po 7. skavtskem zakonu in tudi mojih dolžnostih do sebe izpolniti obljubo in se 9. avgusta pojaviti ob 10.00 pred cerkvijo v Šmihelu nad Mozirjem.
In sem se. V kroju, z rutko okoli vratu in ja, ogromnim ruzakom na rami. Saj ni bil popolnoma poln, ampak še zmeraj je bil gromozanski. Pakirala nisem dolgo in tudi na sploh se mi zdi, da vsakič vzamem manj stvari. No ja, na koncu se je izkazalo, da še zmeraj preveč, ampak o tem kasneje. Torej, ko sem prišla na prostor zbiranja, se mi je utrnila misel, da tako veliko rahlo zmedenih oranžnih ljudi še nisem videla. Rahlo zmedenih? Ja, verjetno nihče ni vedel, kaj naj sploh pričakuje, ker je bilo za vse prvič biti na TZV-ju. Ni nas bilo sicer veliko, le 40 udeležencev, vendar sta majhen prostor in oranžna barva naredila svoje. V tabor so nas sprejeli z staro slovanskim običajem pomakanja kruha v sol in pitjem mleka z medom. Njami . No, uradno pa so vsakega posebej voditelji pozdravili še na posebnem štoru, kjer si se moral zaguncati na vrvi z ruzakom na rami. Bilo je precej bolj zanimivo kot se sliši.
U, saj res. Nisem še povedala, kaj je bila tema tabora. Tipično moje. No, tema tabora je bil Indiana Jones, vendar bi bilo super če bi bilo še več poudarka na temi. Mislim, saj je bil, ampak lahko bi bil še večji.
No, ko smo vsi prispeli v tabor skozi zapreke Indiane Jonsa (to naj bi bila vrv pri voditeljih in pa gugalnica prevesnica pri tehničnih), so nas pozdravili in po hitrem postopku razdelili v vode. Najti si moral listek s svojim imenom in barva na zadnji strani ti je povedal, s kom si v vodu. Jaz sem bila skupaj z Barby iz Ribnice 1, ki sem jo poznala že od prej, in pa s Saro iz Škofje Loke 1, Špelo iz Nove Gorice 1 in Urško iz Ljubljane 5. Na začetku se je zdelo, da znava govoriti samo Urška in jaz, pa se je nato izkazalo, da prvi vtis ni vse. Skupaj smo si izbrale ime voda (Pižmovke), klic (Zaplavajmo v dogodivščino), ki se je kasneje spremenil v “Plavi, plavi pa tih’ bod’!” in določile funkcije v vodu za prvi dan. Špela je postala podvodnica, Urška zastavonoša, Barby kuhar in Sara gospodar. Za vodnico pa sem bila določena jaz. Prevzele smo vodovo opremo in začele postavljati šotor.
Postavljanje šotora, že to pravzaprav dokaj preprosto opravilo se je izkazalo za dobro preizkušnjo timskega dela in potrpežljivosti vseh, saj se je zapletlo pri palicah, ki nikakor niso hotele stati skupaj kot smo me določile. Po številnih modrovanjih v stilu “V naši četi pa to počnemo takole…” pa so nam na pomoč priskočili prijazni voditelji in na koncu je z malo logike šotor stal skupaj kot se šika. No, kot se šika ne, vem, da bi se moj četovodja križal, ko bi videl napetost klinov ampak, za nas Pižmovke je bil napet super lepo, ker je bil naš šotor in sploh, ker je bil prva stvar, ki smo jo delale skupaj kot vod.
Kasneje smo skupaj postavile še oglasno desko, kjer se je pokazalo, da vse ne znajo vezav tako, da smo se učeno rečeno, učile na primeru. Končale smo prej kot je bilo predvideno, zato smo se polne zagona razdelile in pomagale še drugim. V naslednjih dneh se je pokazalo, da se je najprej pet popolnoma tujih si deklet super ujelo kot tim, kot dober vod. Skupaj smo preživele cel TZV, zmagale na veliki igri, se imele super fajn na potepu, skupaj smo se smejale, jokale, govorile in lezle po blatu (Pot preživetja je bila super najboljša!!).
Seveda pa TZV ni bil izključno zabava brez pomena. Vsak dan smo imeli predavanja na različne teme, ki nam bodo kot vodnikom prihodnje leto pomagale dobro voditi svoj vod. Super zadeva pa so bila “Se spomniš trenutka…” srečanja. Na njih so nam naši voditelji zaupali dogodke, ko so bili preplavljeni s skavtskim duhom.
Jaz sem si poskušala res vsakega zapomniti, vendar pa je name pustil največji pečat prav dogodek ene od mojih voditeljic, ki je govorila o tem, da če ne bi ona šla na TZV v svojih najstniških letih, ne bi ostala skavtinja in ne bi bila tisti trenutek tam z nami. Takrat sem dobila občutek, da so mi skavti namenjeni, da je to tisto, kar imam rada in mi daje notranji mir. Pri skavtih imam priložnost, da dokažem kdo sem in kaj znam v polni meri. In če sem šla na TZV z mislijo, da vodnica ne bom in ta položaj v bistvu prepustila drugima dvema iz svojega voda, pa sem se tisti trenutek zavedla, da bi rada izkusila, kako je voditi vod. Takrat sem dobila nov zagon za skavte, definitivno.
Zato se mi zdi, da bi morali nekaj takega, kot je bil moj TZV doživeti vsi skavti, če ne še kdo drug. Čeprav ljudi večinoma prvič vidiš v tistih šestih dnevih pridobiš velik občutek pripadnosti. Ta moj TZV vedno ostal z mano in ne samo kot našitek na skavtskem kroju, ampak ga bom vedno nosila s seboj.
Za konec tega zapisa pa se zahvaljujem vsem, ki so pri obljubi izrekli iste besede in smo tistih šest dni gledali iste zvezde. Hvala vsem.
P.S.: Še posebej se zahvaljujem Urški, Sari, Špeli, Barari - mojim najljubšim Pižmovkam, Moniki, voditeljici Barby, Lari, Špeli, Manci, Maticu, Markotu, Jerneju - Renkiju, Barbari - Kokoška 2 :), Ani, Mitjatu, Tadeju in vsem, ki jih nisem poimensko omenila. Ne mi zamerit, vsi ste mi pomembni in rada vas imam, samo nekaterim dolgujem večje zahvale.
Res hvala vsem in za vse in se vidimo v Stični, na Jakcu, na naslednji SiBaSTi, Jamboreeju ali pa kje drugje.
Le zakaj… Avgust 21, 2008
Posted by alja in : Prosto , 3comments… mi folk ne pušča komentarjev? OK, saj vem, da nisem stomiljonkrat na kolenih prosila za njih, ampak vseeno. Super je, če odpreš blog in opaziš nov komentar. Prisili te, da napišeš nov zapis. In kakšen komentar bi res rabila, da bi se končno spravila pisat blog o TZV-ju. Ja, tam sem bila, ko sem vmes izginila. Saj vem, da me ni nihče pogrešal, ampak vseeno.
Mogoče kje obstaja kdo, ki bi ga to zanimalo. Ali pa tudi ne. Mogoče samo poterbujem čas, da zberem in zapišem vse vtise, da jih ne bom pozabila. Bilo bi namreč super krivično, do tistih, ki bi jih, seveda nenamenoma, pozabila. Torej, ko končam z gledanjem filma in opravim družinske dolžnosti, obljubim, da se bom spravila pisat. Mogoče pride kaj ven še danes.
Posvojena sem. Avgust 19, 2008
Posted by alja in : Prosto , add a commentDefinitivno. Zakaj? Ker me moji predragi roditelji vlečejo na potovanje zadnji teden počitnic. In jaz bi morala biti navdušena?! Itak da nisem! Jaz bi šla v kino s Tilko, pa z Manco, Petro pa Ano in ostalo klapo iz Jamboreeja. In seveda bo vse padlo v vodo zaradi mene in mojih predragih starcev. Oz. krušnih starcev. Definitivno nisem z njimi v sorodu.
In seveda, daj Alja, ti najdi, kam bi mi šli. Pojma nimam. Ostali bi doma! To bi bilo super zame in mojega dragega bratca. Pa še po mesečno za bus morem. Pa po knjige pa zvezke za tamalga. Ma glih zdele se mi naserjejo (sorry izrazu), de bi nekam šli. Moje zadnje počitnce kukr osnovnošolka bi bla rada usaj zadnji teden doma. Usaj zadnji teden. A je to tok velik kar prosim.
In ne, ne bom ponavljala lanske napake. Ne organiziram poti jaz. Se pustim vodit. Ker potem se samo derejo, če kaj zaškriplje. Folk, jz sm stara 15 let. Kako, mater vola, nej vem, da se hostli zapirajo ob sedmih zvečer?! Nej to rihtajo bolj izkušeni od mene. Zakaj pa sploh so na svetu?
Prvič vol.2 Avgust 6, 2008
Posted by alja in : Prosto , 23commentsDanes se je zgodilo nekaj neverjetnega. Moja slika se je pokazala na prvi strani skavt.net-a. Wiiii. To bo prvič.
V bistvu sem imela dva dni nazaj že napisan en zapis v blog, vendar mi ga je nekako uspelo zbrisat, preden sem ga objavila. Kako? Nimam pojma. Nekakšni palčki so na delu v mojem računalniku. Jih bo treba pregnat… Kje se že zažene antivirusni program?
In ker nisem napisala svojega prvega zapisa….eeee, ne nisem ga objavila, bom pa današnjega spremenila v svoj prvi zapis na mojem novem blogu.
Pravzaprav sploh nimam nekega močnega razloga, zakaj sem si naredila blog. Verjetno je bila na delu moja radovednost. Firbec pač, bi mi rekel človek, ki me dobro pozna.
No, tole sem napisala pred 10-imi minutami. Samo pisala sem. Kot ponavadi, brez posebnega razmišljanja…. Toerj, pred petimi minutami pa sem začuda (ne znam namreč še slepo tipkat - kljub vaji) dvignila pogled na ekran in opazila zgoraj gumb “Osnutki - Prvič”. Super pofirbcajmo tukaj. Mogoče se je pa kaj po čudežu shranilo. No, a vam povem? Se je. In sem objavila kot moj prvi pravi zapis v blog.
Sedaj pa sem se seveda vrnila nazaj k temu. Moram ga napisat do konca kot sem začela. Toerj, danes sem bila spet na delavnicah med otroki. In spet smo “štrikal” zapestnice, tamali pa so postali bogatejši za nekaj zapestnic iz pod rok moje malenkosti. Maša je opazila, da nimam jaz nobene nove, samo tisto še od božiča. V njej je še blato iz poti preživetja iz Jamboreeja. Ampak o tem drugič. No, kaže, da bom dobila novo zapestnico - made by Maša.
Kaj sem že hotela napisat? Amm… aja. Danes sta se dve od mojih frendic vrnili iz morja, včeraj pa je ena priletela iz Anglije. No, z njo sva šli potem zvečer na en ženski sprehod, ki je v bistvu za naju že standarden. Okoli hriba. In, da je postal še bolj standarden se je na polovici poti, ko sva bili ravno najbolj oddaljeni od doma, ulilo kot iz škafa. Bili sva premočeni, itak. Moje nogavice in superge se še vedno sušijo v kurilnici. In ja, upam, da se ne bo uresničila napoved moje ljube mamice: “Če zbiliš, TZV odpade.” Ne bi hvala.
Uuu, milozvočni glasek moje mamice prerašča v rjovenje razjarjene levinje. “Pospravi štalo. In to takoj!” Ja, bom mami. In ker moram, se za danes poslavljam. Čau.
Prvič. Avgust 6, 2008
Posted by alja in : Prosto , 58commentsNo, moj prvi blog zapis. Haha. Upajmo, da mu bom redno dodajala še ostale.
V bistvu bi morala sedaj povedati kdo sem, kaj sem, od kje prihajam, kaj jem za zajtrk, koliko je ura,… Torej, sem punca…ne, lepše se sliši dekle - ja, in to najstniško, na prelomu šolarske poti. Sem ženskega spola in sem skavtinja. Prihajam iz okolice našega glavnega mesta, bele Ljubljane. Pravijo, da je bila včasih bela, ker se meni danes to ne zdi. Pa brez zamere. Zašla sem od glavne teme. Za zajtrk jem. Kaj jem? Odvisno od dneva, vremena, razpoloženja, leve ali desne noge… In ne, nisem priden slovenski otrok. Nikoli nisem marala čokolina. Še zmeraj je rezerviran izključno za skatve. Zakaj? Če na taboru ne ješ čokolina si lačen do naslednjega obroka. In v četi zmeraj ješ na polno, ker ne veš kdaj boš naslednjič. To so me naučili moji vrli bivši voditelji. Saj se navadiš.
V šoli pravijo, da sem pridna, da bi si samo včasih želeli, da ne bi toliko govorila. Ja pač, to rada počnem. Tako kot jem. Berem. Pišem. In ja, spim….
In jem čokolado. To s čokolado si pač zasluži posebno mesto. Nekdo je nekoč pametno pripomnil, da sva z bratom čokoladni ritki. Ja, oba imava čokoladne lase in oči, brat pa še kožo v barvi zelo mlečne čokolade. In ne, ni mulatek. Čeprav poleti izgleda. Že od malega sva tako povezana s čokolado, poleg tega pa jo imava oba zelo rada v ustih. Seveda se malemu hinavcu to nikjer ne pozna, meni pa se marsikje. Ah, bo že.
No, ura je 21:36 in trenutno pišem blog, migam s prsti na nogi, na spodnji vrstici ekrana pa mi žmiga (a to je pravilna sloveska beseda?) okno z MSN pogovorom. Tinča pač ne da miru.
No, ta blog sem začela pisat še iz enega popolnoma bednega razloga. Ker nobene od mojih naj frendic ni kje blizu. In mi je seveda, kako pa da ne, grozno dolgačas. Ampak res grozno. In še zavidam jim čisto po slovensko. Da sem vsa zelena. Ker je pač tako, da sta dve na morju, ena v Angliji in še dve na morju. Jaz pa sem doma. Bedno do konca. No, na srečo se dve vrneta šestega, ena osmega, za dve pa nevem. In, ker sem zlobna, jo bom jaz popihala devetega.
Itak. Ampak mi ni prav nič žal, da grem. Ker grem na popolnoma koristno stvar. A vi veste kam? Ne? Jaz pa. parampapam… Na TZV grem. Ja, na Tečaj Za Vodnike. Čeprav se nekako trenutno kaže, da vodnica ne bom. Ampak se pustim presenetit. Kakor bo Gospod dal, tako bo.
Wooo, postajam hudo dolgo nadležna. In za prvič preveč govorim. Mislim pišem. In pozno je že. Recimo.
No, za danes sem bila to jaz.
Bodi pripravljen! Avgust 4, 2008
Posted by alja in : Prosto , 16commentsPozdravljen na SkavtBLOGu SkavtBLOG. To je tvoja prva objava. Izbriši ali spremeni jo in tako začni upravljati svoj blog.